ZDRAVJE SKOZI UMETNOST MED NAVEZANOSTJO NA ŽIVLJENJE IN GONOM SMRTI PRI CARLU MICHELSTAEDTERJU
Massimo De Bortoli
Povzetek:
V okviru kulturnih razprav v letu 2025, ko sta Gorica in Nova Gorica prejeli naziv evropske prestolnice kulture, je primerno, da opustimo nekatere stereotipne predstave o Carlu Michelstaedterju in vnovič ter v novi luči zastavimo vprašanje o razmerju med izražanjem misli in umetnostjo. Goriškega intelektualca lahko razumemo kot pomembno kulturno stičišče na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Ob kritiki konformističnega modela množične družbe je mogoče pri Michelstaedterju prepoznati, kako poskuša v filozofiji kot življenjski vaji uskladiti njeno spekulativno in izrazno stran, tako da stremi po zdravju kot nemogočem ravnovesju, v konfliktu med gonom življenja in gonom smrti in v tišini mistične razsežnosti.
»Bog vama daj zdravja,« je zaželel oskrbnik pokopališča prijateljema, ko sta odhajala … »Saj,« je nato rekel in sklonil glavo, »saj … Bog vama daj zdravja.«1
V letu, ko sta Gorica in Nova Gorica prejeli naziv evropske prestolnice kulture, je za javno debato pomembno, da zastavimo nekaj vprašanj o Carlu Michelstaedterju, obmejnem intelektualcu, ki je živel v 20. stoletju, pred delitvijo meja, bil v mnogih pogledih simbol zapletene in pluralne identitete, vezan na Gorico po svoji življenjski in filozofski poti, in danes pokopan na judovskem pokopališču v Rožni dolini na slovenskem ozemlju.
Kako nas danes lahko nagovarja Carlo Michelstaedter2? Na kaj namiguje, ko leta 1910 v zadnjih vročičnih mesecih svojega življenja, medtem ko piše svoje osrednje delo Prepričanje in retorika, spregovori o »zdravju« v dragocenem spisu Dialogo della salute (Dialog o zdravju)? V čem se kaže aktualnost njegovega raznolikega in izjemnega opusa? Opusa, ki se je ohranil po raznih peripetijah in so ga raziskali do potankosti, tako da so do globin razčlenili njegovo gosto in včasih nejasno govorico, ki je za vsako ceno hotela izraziti to, kar besede težko prenesejo.
Če je primerno, da Carla Michelstaedterja ne prilagajamo kategorijam našega časa, moramo to storiti tako, da se soočimo z njegovim protimeščanskim duhom, njegovo kritiko konformizma nastajajoče množične družbe, njegovo večjezičnostjo, ki je zmogla ustvariti dialog med tehničnim in humanističnim znanjem. Na začetku 20. stoletja teh svojih poskusov ni udejanjal v obliki protesta ali bohemstva, temveč na način, ki je najbolj lasten človeku: v iskanju resnice, v strastni navezanosti na umetnost in v zavedanju, da si mora človek s svojim delovanjem prizadevati za zdravje, če noče podleči koristnosti in diktaturi brezosebnega govoričenja.
Michelstaedter, ki še vedno fascinira mlade generacije učenjakov in je v Gorici postal sestavni del mestnega spomina ter medijske krajine, pa prav zaradi tega uspeha tvega dvojno stereotipiziranje. Prva stereotipna predstava prikazuje goriškega filozofa kot intelektualca, ki ga nepogrešljivo srečamo v vseh učbenikih ter se ga spominjamo ob državnih slovestnostih ali pri nostalgičnih pobudah
1 Carlo Michelstaedter, Il dialogo della salute e altri dialoghi, (Dialog o zdravju in drugi dialogi), Adelphi, Milano 1988, str. 29.
2 25. novembra 2023 so v Casa Ascoli v Gorici priredili seminar preučevanja, branja in interpretacije z naslovom »Zdravje skozi umetnost? Carlo Michelstaedter in načini izražanja misli.« Nastopili so Alessandro Arbo, Elena Guerra in Stefano Rizzardi, ki je poskrbel za branje odlomkov. Dogodek je priredilo društvo Società Filosofica Italiana – sekcija APS Furlanija – Julijska krajina; sodelovali so Inštitut za srednjeevropska kulturna srečanja, Società Filologica Friulana (Furlansko filološko društvo) in Biblioteca Statale Isontina (Državna posoška knjižnica).
2
uperjenih v preteklost, v izgubljeno domovino; tako velja za predhodnika drugačne ideje o Evropi v osrčju Srednje Evrope pred velikimi delitvami 20. stoletja. Po drugi stereotipni predstavi velja za škandal, strašljiv element, ki je hkrati domač in tuj, ter vzbuja nemir, izgubljenost, tesnobo, obenem pa privlačnost in fascinacijo. Slednja stereotipna predstava ga prikazuje kot intelektualca (filozofa, pesnika), kakršnega poveličuje neoromantična in vitalistična kultura, v okviru Zeitgeist-a, kakršnemu je pripadal Nietzsche, ki je vse svoje življenje posvečal iskanju Absolutnega.
V zadnjem času se je pojavila še tretja perspektiva, po kateri je Michelstaedter obmejni intelektualec, na meji med dvema ali celo več svetovi, na primer med jezikovnima svetovoma (italijanskim in nemškim), kulturnima (na eni strani pripadnost judovski tradiciji, na drugi izstop iz nje – Carlova družina je zapustila geto še pred njegovim rojstvom), med geografskimi in teritorialnimi svetovi (Gorica, Dunaj, Firence so idealne in tipične postojanke njegove življenjske poti) ter zgodovinskimi na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja in celo dlje (vzhodna fronta prve, velike svetovne vojne; obmejni fašizem; bela črta hladne vojne; odprava meje leta 2004 z vstopom Slovenije v Evropsko unijo). Njegova obmejnost je ohranjena v trmastem vztrajanju judovskega pokopališča v Rožni dolini, kjer Carlo počiva ob bratu in ostalih sorodnikih, in kjer se metaforično prične, kot v nekakšni časovni inverziji, njegov Dialog o zdravju.
Da ne bi zapadli v interpretacijsko togost, se je v letu 2025, ko se v Gorici in Novi Gorici pripravljajo plodna tla za srečanja, umetniške razstave in glasbene dogodke, vredno vprašati, kaj pomenijo nekatere besede iz zadnjega Michelstaedterjevega obdobja. Kaj je pravzaprav zdravje? Kako ga je mogoče doseči z različnimi govoricami umetnosti?
Zdravja Michelstaedter očitno ne razume le kot zdravje telesa (valetudo3), temveč tudi kot odrešitev (salus), sočasno pa se njegovo razumevanje umetnosti nagiba k drugi dihotomiji: umetnost razume, po Schopenhauerju, kot začasno in varljivo tolažbo; po drugi strani pa v njej uvidi avtentično pot, ki je usmerjena v prepričanje.
Med tema poloma, med zdravjem in umetnostjo, se filozofija umešča kot miselna vaja. Goriški intelektualec je kot Nietzsche času neprimeren predstavnik pragmatičnega pojmovanja filozofije, ki jo razume kot sredstvo za kritiko družbe in akademskega znanja (pomislimo na diplomsko nalogo, ki je nikoli ni predstavil), kot sovpadanje življenja in mišljenja, pri čemer je končni cilj resnica, ki je za posameznika vselej zavezujoča. Ob Nietzscheju nam na misel prihaja Kierkegaard, filozof eksistence, ki je v osrčje svoje spekulacije postavil posameznika, pa še Ibsenov gledališki opus4, ki ga je mladi Michelstaedter tako oboževal.
Schopenhauer, Sokrat in Platon niso nikoli povzdigovali samomora, se pravi izničenja telesa, kot načina približevanja k absolutnemu ali kot pot, ki vodi k zrenju resnice. Življenje moramo sprejeti v njegovi prigodnosti, nima drugega razloga razen sebe (filopsihija) in Michelstaedterjevo iskanje absolutnega ne sovpada z iskanjem romantika, dekadenta ali simbolista. V zadnjih mesecih svojega življenja je goriški filozof zapisal: »Pravzaprav je bedno, da poskušamo absolutno dojeti kot stvar, ki je sama po sebi umevna (selbstverständlich), da ga poskušamo zapreti v splošne, kolikor mogoče tehnične besede, kot so: energija, zakon evolucije, gravitacija, materija, stanje duha (za psihologe), jazstvo, podzavest, impresija, percepcija, intuicija, pojem (…), in naj nikomur ne pride na misel, da bi pogledal, ali tiči absolut res v njih; tako je Humbertova govorila o svojih milijonih in pri tem kazala na skrinjo, ki pa je niso poskušali odpreti.«5
3 Sergio Campailla, Della salute ovvero della malattia (O zdravju oziroma bolezni), v Carlo Michelstaedter, Il dialogo della salute e altri dialoghi (Dialog o zdravju in drugi dialogi), Adelphi, Milano 1988.
4 »V tistih dneh sem prebral skoraj vsega Ibsena. O bog, to je človek! Prisilil me je, da sem razmišljal, pa še razmišljam. Zanesljivo je ob Sofokleju tisti umetnik, ki me je najbolj premaknil in posrkal vase.« Carlo Michelstaedter, Epistolario, (Pisma), Adelphi, Milano 2010, str. 326.
5 Carlo Michelstaedter, La filosofia domanda il valore delle cose, v: La melodia del giovin divino (Melodija božanskega mladeniča), Adelphi, Milano 2010, str. 98. Filozof se navezuje na znan primer iz tedanje kronike, to je na prevarantko Thérèse Humbert (1856 – 1936), ki je dolgo živela v razkošju in se hvalila, da je podedovala milijone, kar pa ni bilo res.
3
Michelstaedter je nekako ironičen do iskanja absolutnega: dozdeva se mu, da mišljenje, pa tudi umetnost nista zmožni razrešiti dramatičnega stanja, ki je v prvi vrsti eksistencialno. Čemu torej vročično pisanje zadnjega obdobja, čemu poezija, ki bi rada v globinah morja zajela biser resnice (glej pesmi A Senia – Senii in I figli del mare – Otroci morja), avtoportret in zadnja slika za materin rojstni dan (ki je povod za poslednjo krizo), identifikacija s Pergolesijem, skladateljem Stabat mater, melodije božanskega mladeniča?6
Michelstaedterjeva najzanimivejša besedila so iz zadnjega obdobja njegovega kratkega življenja (Dialog o zdravju, Prepričanje in retorika, Pisma); v njih je razvidna potreba po avtentičnem pisanju (parresìa); a v njih izstopa še raztelesena beseda, vprašanje neprevedljivosti besede (začenši s pojmom filopsihija), pisanje zase in ne zaradi družbenih konvencij.
Če se po eni strani zdi, da misel ne ponuja poti, ki bi dovedla do poslednje besede, ampak nasprotno vodi do njene nerazumljivosti, zaradi česar obtiči v nekakšnem mističnemu molku, se po drugi strani dozdeva, da umetniške govorice sicer izražajo globoko, vendar spreminjajočo se vitalnost, kar bi navsezadnje pomenilo, da so zgolj tolažba.
V tem smislu je zdravje v zadnjih Michelstaedterjevih spisih nekakšen desideratum, nekaj, kar pogrešamo, kar se približuje težnji po vrnitvi v anorgansko stanje, o čemer bo Freud razpravljal pozneje v svojem spisu Onkraj načela ugodja (gon smrti, Todestrieb)7, se pravi je nasprotje filopsihije, tiste navezanosti na življenje, ki ustvarja tesnobo, mrzlico, konformizem in izničenje posameznika v masi.
Kar nam ostane, je njegova družbena in kulturna kritika, večno mlada misel, ki ji ni bilo dano, da bi odrasla. Opozorilo, naj se človek na prehodu v odraslost ne prilagaja, naj ne sprejema pravil in dogovorov, naj uveljavlja svojo misel in umetniško ustvarjalnost kot obliko odpora in svobode, »naj ne postavlja svojega Boga v svojo kariero.«8 V tej drži je mogoče zaznati Nietzscheja, že v razkolu med življenjem Jaza in ne-življenjem mase, kot tudi v pozivu, naj človek pritrjuje življenju, »naj reče življenju da«, kar je ravno sporočilo Nietzschejevega Zaratustre.
Gre za težnjo k mirovanju, zdravju, enotnosti bivanja, tišini neizrekljivega, vendar ne k zanikanju delovanja in življenja. Ko je dokončal nagrobni spomenik za brata Gina, nekaj mesecev pred samomorom, je Carlo Michelstaedter zapisal: »Tedaj sem začutil, da sem delal za smrt, in spoznal sem, da sem prazen, beden in nemočen.«9 Razlika je torej jasna, tako kot v pesmi Il canto delle crisalidi (Pesem bub), ki spominja na neki Heraklitov fragment, po katerem sta življenje in smrt nerazdružljivo povezana v harmoniji nasprotij, v hiazmu prve in zadnje kitice. Smrt ni nasprotje življenja ali njegovo zanikanje, ampak je globoka in ne-razdiralna sila, ki blaži preobilje želja in rahlja navezanost na življenje. Če se življenje izteče v videz in ostane na površini stvari, potem je smrt teža, ki vleče življenje proti njegovemu dnu, smrt je nerazdružljivo povezana z življenjem, daje mu globino, ga prizemljuje. O tem je pisal veliko prej, preden bi Heidegger teoretiziral, da je bistvo človeškega bivanja biti-za-smrt10, ali bi Freud s preučevanjem vojnih nevroz in igrice Fort – Da lastnega vnučka ugotovil, da je gon smrti, želja po vračanju k izvornemu mirovanju, sestavni del
6 Carlo Michelstaedter, Lo Stabat mater di Pergolesi, v La melodia del giovin divino (Melodija božanskega mladeniča), Adelphi, Milano 2010, str. 214.
7 Sigmund Freud, Al di là del principio di piacere (1920) (Onkraj načela ugodja), v Opere di Sigmund Freud, vol. 9. L’Io e l’Es e altri scritti 1917 – 1923, Bollati Boringhieri, Torino 1986.
8 Tako se glasi znamenito posvetilo njegovemu bratrancu Emiliu, v Carlo Michelstaedter, Il dialogo della salute e altri dialoghi (Dialog o zdravju in drugi dialogi), Adelphi, Milano 1988.
9 Carlo Michelstaedter, Epistolario, (Pisma), Adelphi, Milano 2010, str. 432. Tako je zapisal v pismu prijatelju Enricu Mreuleju 16. februarja 1910.
10 Na to temo glej delo, ki ga je nedavno napisal Thomas Vašek, Heidegger e Michelstaedter. Un’inchiesta filosofica, (Heidegger in Michelstaedter. Filozofska raziskava), Mimesis, Milano-Udine 2021, v katerem je predstavljena domneva, da je goriški filozof vplival na avtorja Biti in časa.
4
človeške psihe. V Freudovem pojmovanju predstavlja gon življenja zajezitev gona smrti in mu preprečuje, da bi deloval avtodestruktivno, pa vendar gon smrti omejuje željo po življenju, omejuje razpršitev jaza v narcistične in površinske predstave.
Življenjska vaja ohranja to zahtevno ravnovesje, ki bi ga lahko opredelili kot zdravje. Zdi se, da bodisi mišljenje bodisi umetnost po lastnih poteh omogočata takšno življenjsko vajo, pri čemer se življenje izpraznjuje in teži k zrenju čistega pojma.11 Dogodek smrti se tako izkaže za nepomembnega in ne izhaja iz Michelstaedterjeve misli, ampak pripada neprosojni razsežnosti eksistence.
Massimo De Bortoli poučuje filozofijo in zgodovino na liceju Le Filandiere v San Vitu al Tagliamento (PN), je član upravnega odbora društva Società Filosofica Italiana – sekcija APS Furlanija – Julijska krajina. Sodeluje s časopisoma Il Messaggero Veneto in Il Piccolo, vodi kulturne in izobraževalne dejavnosti na deželni ravni, poučuje na poletni šoli Summer School v okviru Deželne mreže za filozofijo in humanistične vede; članke prispeva za revije: Animazione sociale, Quaderni di Edizione, L’Ippogrifo, Studi goriziani.
Prevedla Veronika Brecelj
11